Marjan Grdadolnik: Logatec je postal pravo festivalsko mesto
Poletni glasbeni festival Cantabile je danes pomemben del logaškega kulturnega poletja. Tudi letos je glasbeno oplemenitil poletne večere in postregel z vrhunskimi izvedbami najrazličnejših glasbenih žanrov. O začetkih festivala, organizacijskih izzivih, občinstvu in izvajalcih je za Logaške novice spregovoril maestro Marjan Grdadolnik, duša in srce festivala.
Se še spomnite trenutka, ko se je porodila zamisel o festivalu? Kaj je bil tisti prvi impulz?
Spomnim se želje, da bi v Logatcu ob koncu šolskega leta, ko nastane zatišje ob vseh prireditvah v juniju, izvedli niz koncertov klasične glasbe, da se poletje začne z glasbenim festivalom. Da se srečamo v soju luči in čudovite glasbe, kar je tudi podnaslov festivala. Želja je bila, da pripeljemo v Logatec odlične glasbene dogodke, ki so tudi po finančni plati dostopni vsem.
Mnogi bi pričakovali, da bi se tak festival razvil v večjem mestu. Zakaj ste verjeli, da lahko uspe prav v Logatcu?
Logatec ima bogato glasbeno tradicijo, ki jo zagotovo pooseblja tudi zelo uspešna Glasbena šola Logatec, iz katere je izšlo mnogo vrhunskih glasbenikov. Ob podpori Občine Logatec in viziji, ki jo imamo, smo verjeli, da lahko Poletni glasbeni festival Cantabile zaživi.
Vsaka velika zgodba ima tudi precej manj romantičen začetek. Kakšni so bili prvi organizacijski izzivi? Je bil kdaj trenutek, ko ste podvomili, da bo festival zaživel?
V začetku smo iskali predvsem lokacije, kjer bi lahko koncerte izvajali in skušali najti zaupanje tako pri izvajalcih kot tudi v lokalnem okolju. Tudi koncertov je bilo manj. Sedaj pa festivalski program obsega od sedem do deset koncertnih dogodkov. Nikoli nisem podvomil v uspeh festivala, ker če nekaj delaš iskreno, skrbno načrtuješ in želiš s festivalom podariti poslušalcem in domačemu okolju nekaj lepega, ni prostora za dvom.
Občinstvo vidi predvsem umetnike na odru. Koliko ljudi pa stoji za organizacijo festivala in kdo so tisti, brez katerih Cantabile ne bi mogel obstajati?
Pri Simfoničnem orkestru Cantabile, ki je tudi nosilec Festivala Cantabile, imamo razdeljene vloge. Umetniški odbor, producenta Damijana Bogataja, ki ima ogromno odličnih idej, potem je tu tehnična služba, ki skrbi za tehnično izvedbo, itd. Imamo tudi odličen “piar” v Mihaeli Leskovec, ki poskrbi, da o festivalu poročajo in pišejo vsi mediji. Sam sem v vlogi dirigenta in tudi umetniškega vodje, vse koordiniram in skrbim za samo izvedbo. Priznam, da je ogromno dela, a ga z veseljem opravljam, ker vidim, da ustvarjamo nekaj lepega.
Je bil vaš cilj od začetka predvsem približati vrhunsko glasbo domačemu občinstvu ali ste želeli ustvariti še kaj več – prostor srečevanja, povezovanja in kulturne identitete?
Želja je bila, da v Logatec pripeljemo vrhunske glasbenike in ponudimo priložnost nastopa tudi še neuveljavljenim mladim glasbenim talentom. Vsako leto imamo tudi mednarodno zasedbo. Predvsem v zadnjih letih na festivalu gostimo orkestre iz tujine. Veliko delamo tudi na povezovanju z drugimi festivali.
Kako nastaja festivalski program? Ali ga oblikujete predvsem po umetniških merilih ali razmišljate tudi o tem, kaj bo nagovorilo občinstvo?
Lahko rečem, da je veliko zanimanja izvajalcev za sodelovanje na našem festivalu. Kot umetniški vodja iščem koncerte, ki so zanimivi in nagovarjajo občinstvo, iščem zanimive zasedbe, vedno je tudi vokalni koncert itd., seveda vse v povezavi s klasično glasbo. Včasih naredimo kakšen izmik, kot je bil pop koncert skupine Pop Design s simfoniki Cantabile. Vsako leto začnemo festival z otvoritvenim koncertom, ki pripada orkestru Cantabile, na dan državnosti, 25.6., na trgu sv. Nikolaja. Tako je otvoritveni koncert hkrati tudi poklon naši domovini Sloveniji.
V vseh letih festivala se je gotovo nabralo veliko nepozabnih trenutkov. Kateri koncert ali dogodek vam je ostal najbolj pri srcu – in zakaj?
Res se je nabralo veliko nepozabnih trenutkov. Vsak koncert je zgodba zase. Vesel sem, če je poslušalstvo navdušeno in domov odhajajo napolnjeni z lepoto, ki jo premore klasična glasba. Seveda so mi najbolj v spominu ostali uvodni koncerti, ki smo jih izvedli z orkestrom Cantabile, bodisi s programom filmske glasbe, v spominu ostajajo koncerti Operne noči in letošnji Slovenska popevka za praznik. Poln trg obiskovalcev, čudovit ambient na trgu sv. Nikolaja v soju luči in čudovite glasbe. Na koncu pa še skupna pesem in zdravica s penino kot poklon naši domovini in slovesni otvoritvi festivala.
Festival je gostil številna ugledna imena. Kaj umetniki najpogosteje povedo o Logatcu in občinstvu, ko se koncert konča?
Zelo si prizadevamo, da so koncertni dogodki organizirani na visokem nivoju in da nastopajočim zagotovimo vse, kar potrebujejo za uspešno izvedbo koncerta. Umetniki, ki nastopajo na festivalu, zelo pohvalijo samo organizacijo in hvaležno občinstvo.
Zdi se, da si je festival ustvaril zvesto občinstvo. Kako se je po vašem mnenju spreminjal odnos ljudi do klasične glasbe skozi leta?
Na koncerte Poletnega glasbenega festivala Cantabile prihajajo ljudje od vsepovsod. Obisk je zelo dober. Opažam, da so nekateri na vseh koncertnih dogodkih. Vse to kaže, da si poslušalci želijo tovrstnih dogodkov. Tako je Logatec postal pravo festivalsko mesto.
Po toliko uspešnih festivalskih sezonah – imate še kakšne neuresničene želje ali ideje, ki bi jih radi nekoč uresničili?
Velika želja je, da bi imeli koncertno dvorano, kjer bi lahko naš festival razvijali naprej in gostili še večje zasedbe uglednih umetnikov. Sedaj naši koncerti potekajo v cerkvah obeh logaških župnij. Tu naj se posebej zahvalim doljnelogaškemu župniku Janezu Komparetu in gornjelogaškemu župniku Dušanu Kožuhu za vso gostoljubnost in prijaznost, da lahko koncerte izvajamo v čudovitih sakralnih objektih. Kot sem dejal, bi nujno potrebovali še koncertno dvorano, da bi lahko gostili večje zasedbe. Če je lepo vreme, se taki koncerti odvijajo na trgu, v primeru slabega vremena pa moramo koristiti športno dvorano, ob tem mi je kar nerodno pred samimi izvajalci in tudi poslušalci.
Ko se dvorana izprazni, zadnji obiskovalci odidejo in na odru ugasnejo luči – kaj takrat občuti dirigent in idejni oče festivala? Zadovoljstvo, olajšanje ali morda že razmišljanje o prihodnjem poletju?
Občutim zadovoljstvo in hkrati prijetno utrujenost. Zadovoljstvo, da smo poživili logaško kulturno dogajanja in privedli v naše mesto kvalitetne glasbene dogodke, ki napolnijo dušo. Občutim zadovoljstvo ob številnem obisku in navdušenju poslušalcev. Veselje, da smo mnogim mladim glasbenikom omogočili predstavitev na koncertnem odru. Seveda sledijo zaslužene počitnice, v glavi pa se že porajajo ideje, kaj in koga bi si želeli v Logatcu še slišati. Hvala Občini Logatec in vsem, ki nas podpirate pri naših prizadevanjih ter vsem, ki ste del našega čudovitega občinstva. Lepo je preživljati prve poletne večere v soju luči in čudovite glasbe na Poletnem glasbenem festivalu Cantabile. Naj tako ostane še naprej.
V juliju smo imeli dva tedna brezplačnih počitniških aktivnosti in varstva za otroke, stare med 6 in 12 let, v tednu med 6. 7. in 10. 7. pa razgibane dneve na počitniških uricah, kjer smo vsak dan preživeli drugače.
Prvi dan je bil v znamenju spoznavanja drug drugega, ustvarjanja lutk ter lutkovne predstave, nadaljevali smo s taborniškim dnevom, kjer smo pripravili in zakurili ogenj ter spekli hrenovke, v sredo smo obiskali Knjižnico Logatec, jo po dolgem in počez spoznavali ter se preizkusili v vlogi pisateljev. V četrtek smo imeli na obisku Cirkokrog in z njim dan poln cirkuških vragolij, ki smo ga zaključili z ustvarjanjem s servietno tehniko. V petek smo šli na obisk Sežane, na pravljično doživetje po poteh pesnika Srečka Kosovela z vodstvom Zavoda Škrateljc. Teden je minil kot blisk, otroci pa so povedali, da so najbolj uživali, ko smo kurili ogenj in izvajali cirkuške elemente.
Poletna šola šaha
Teden, ki je sledil, je bil poln priprav na malo poletno šolo šaha, ki je potekala med 20. 7. in 24. 7. Otroci so spoznavali šah – od osnov in kompleksnejših pravil igre do igre v parih in proti računalniku. Imeli smo tudi velike šahovske figure, s katerimi smo se igrali zunaj – Zavod Pod kozolcem nam je velikodušno posodil tako prostor kot tudi vrtni šah.
Za otroke sta bila najzanimivejša zadnja dva dneva. V četrtek nas je obiskal dr. Milan Brglez, bivši predsednik Šahovske zveze Slovenije in odličen šahist, ki je z nami podelil svoje izkušnje in znanje o šahu ter odigral šahovsko simultanko. Kljub temu da smo se dobro borili proti njemu, ga s skupnimi močmi nismo uspeli premagati. Gospod Brglez se nam je pridružil tudi v petek, na slavnostni podelitvi priznanj, potem, ko smo uspešno odigrali zaključni šahovski turnir otrok v dveh starostnih skupinah.
Šola šaha tudi v jeseni
Mala poletna šola šaha je bila za otroke kot tudi za vse nas sodelujoče pri pripravi in izvedbi aktivnosti izjemno navdihujoča in veselimo se rednih tedenskih iger šaha vsak torek med 16:30 in 18:00 od septembra dalje. Vodi jih Simon Delakorda, ki je tudi glavni krivec, da smo malo poletno šolo šaha izpeljali na tako visokem nivoju. Hvala, Simon!
Ustvarjalnice za vsakogar
Pred, med in po počitniških aktivnostih za otroke pa nikakor nismo mirovali. Poleg rednih aktivnosti smo na program uvrstili še poletne ustvarjalnice za najstnice in najstnike, ki se izkazujejo za zelo dobro obiskane. V juliju smo okraševali japonke, majice ter svoje lase, v avgustu pa nadaljujemo z zanimivimi kreacijami, ki jih bodo najstniki z veseljem tudi uporabljali.
Dobrodošli v Hišo!
Maja Pišljar,
strokovna sodelavka v Večgeneracijskem centru Skupna točka,
Borštnikov prstan je krona igralske kariere. Na zaključni slovesnosti največjega slovenskega gledališkega festivala so najbolj cenjeno in najbolj zaželeno nagrado za življenjski opus slovenskih igralk in igralcev podelili Logatčanu Alešu Valiču. »Vsako leto dobi prstan le en igralec, zato je veselje ob taki nagradi neizmerno. Preplavlja me zadovoljstvo, da je moje dolgoletno igralsko delo priznano in ocenjeno kot pomembno za slovensko kulturo. Kot igralcu pa mi prstan daje še dodaten občutek odgovornosti, da še bolj skrbim za kakovost svojega igralskega dela,« je v pogovoru za Logaške novice povedal Aleš Valič.
Ko pogledate svojo bogato ustvarjalno pot, kateri trenutki so vas najbolj oblikovali? So to vloge, ljudje ali morda tudi življenjske preizkušnje?
Človeka oblikujejo mnogi ljudje, s katerimi pride v stik, in mnoga osebna doživetja. Najprej starši v otroštvu in potem vse bolj tudi drugi ljudje, življenjske preizkušnje in zelo močno tudi delo, ki ga opravlja. Enako seveda velja za igralce. Ko raziskujemo življenjske usode oseb, ki jih igramo, brskamo tudi po svojih izkušnjah in doživetjih. Ko ustvarjamo zgodbe naših »likov«, jim dodajamo svoja razmišljanja o življenju in svoja čustva. Lahko bi rekli, da damo v svoje vloge celega sebe. Seveda so na mojo igralsko naravo vplivali odlični mentorji: Lojze Kovačič, Andrijan Lah, Polde Bibič in drugi. Ogromno sem se naučil od neprecenljivih sodelavcev, s katerimi sem imel priložnost stati na odru, pred kamero ali mikrofonom. Zelo me je in me še oblikuje ter mi pomaga preživeti zahtevno igralsko kariero moja družina. Brez osebne sreče bi moj igralski izraz verjetno hiral in usihal.
Vsak igralec ima vlogo, ki ga spremlja vse življenje. Ali obstaja lik, ki vam je ostal posebej blizu?
Takih likov se je v petdesetih letih nabralo precej. Še vedno je v meni živ Moritz iz Pomladnega prebujenja, ki sem ga igral v tržaškem gledališču davnega leta 1976. Včasih zaživi v meni Jožef iz Ele, ki sem ga igral v Gledališču Glej. Ko brskam po spominu, katere vloge so se nekako potuhnile v meni in čakajo, da jih obudim, vstajajo iz pozabe Ženin iz Malomeščanske svatbe, Lopahin iz Češnjevega vrta, Wolland iz Mojstra in Margarete, Marc iz Arta in veliko drugih vlog. Tudi televizijskih in filmskih. Zelo blizu pa mi je filozof Sokrat, kot ga je zapisal Platon v Sokratovem zagovoru. Njegov odnos do sočloveka in družbe v celoti me je veliko naučil o samem sebi in svetu, v katerem živimo.
Občinstvo vas pozna iz gledališča, filma, televizije in radia. Kateri medij vam omogoča največ ustvarjalne svobode?
Mislim, da je v vseh medijih podobno. Igralsko delo je kolektivno delo. Ne gre, da bi igrali samo monodrame. Tako je igralec v vsakem trenutku svojega dela odvisen od sodelavcev – soigralk in soigralcev, režiserk in režiserjev ter vseh drugih. Stalno svoj pogled na material, ki ga obdelujemo, prilagajamo pogledom naših sodelavcev. In v skupnem ustvarjanju si moramo vsak dan znova prizadevati za svojo ustvarjalno svobodo in le-te ne omejevati drugim. Včasih pomislim, da bi spodbujanje drug drugega, ki ga gojimo igralci med seboj, lahko koristilo vsej družbi, če bi ga gojili tudi ljudje izven gledališča.
Živite v Grčarevcu. Kaj vam pomeni življenje, nekoliko odmaknjeno od mestnega vrveža? Vas narava navdihuje tudi pri ustvarjanju?
V Grčarevec smo se preselili pred približno petindvajsetimi leti in kmalu po selitvi sem pomisli, da bi se preselil nazaj v mesto samo, če me odpeljejo pod prisilo. V Grčarevcu sem našel dom, ki me pomirja, in ljudi, ki me bogatijo s svojo odprtostjo. Narava mi je od otroških let naprej pomenila zelo veliko in me navduševala s svojim nenehnim spreminjanjem. Ne zasebno ne kot igralec se nisem nikoli čutil za »mestnega človeka«.
Logatčani vas pogosto srečujejo tudi kot soseda, ne le kot priznanega igralca. Kako pomembno vam je, da ostajate povezani z domačim krajem?
Zelo, zelo pomembno. Vsak Logatčan s svojo življenjsko energijo prispeva k utripu življenja v našem kraju. Vsak od nas lahko da drugim veliko. Biti moraš odprt in radoveden in spoznaš zelo zanimive ter prijetne ljudi. Samo odprt in radoveden si lahko zanimiv drugim.
V domačem okolju radi sodelujete na kulturnih dogodkih. Kaj vas spodbuja, da svoje znanje in izkušnje delite tudi z lokalno skupnostjo?
Ker sem igralec z dušo in telesom, je moje sodelovanje pri kulturnem delu v Grčarevcu zame popolnoma logično. Najbolj pa me spodbudil k temu sin Matic, ki vodi dramsko skupino TKŠD Grčarevec. V brunarici Na ovinku je na kulturnem področju zelo živahno. Pripravili so že nekaj premier, predstavic za otroke, recitalov … In prireditve obiskujejo tudi gledalci iz drugih krajev. Dober glas seže v deveto vas!
Slovenska kultura danes živi v precej drugačnih okoliščinah kot pred desetletji. Kako gledate na razvoj gledališča in na občinstvo, ki ga nagovarjate danes?
V času moje kariere se je marsikaj spremenilo. Zamenjal se je družbeni sistem, izborili smo si samostojnost. Močno se je spremenilo življenjsko okolje in pogoji za vsakdanje bivanje. Pa vendar ima gledališče kljub vsem spremembam na nek način svojo pot, ki jo ubira na osnovi tradicije in jo obenem postavlja na popolnoma sodoben način. Občinstvo ima seveda danes drugačne želje in poglede, kot jih je imelo pred desetletji. Glede na polne dvorane kaže, da gledališče ostaja zanimivo za svoje občinstvo. Poudariti moram, da je slednjega pri nas res veliko.
Mladi igralci pogosto iščejo bližnjice do uspeha. Kaj bi jim svetovali vi, ki ste vrh kariere dosegli z dolgoletnim delom?
Vrhovi kariere pridejo po pravilu nepričakovano in se neopazno umaknejo v ozadje. Študentkam in študentom igre sem vedno svetoval, naj bodo pri svojem delu vztrajni, pa tudi potrpežljivi. To sta dva osnovna principa, ki omogočata napredek na osebnem nivoju. Nenaden in hiter uspeh ni nekaj trajnega, je kot blisk na nočnem nebu, ki se hitro izgubi v temi. Zato moraš delati sistematično in natančno in to se pozneje pozna.
Ali obstaja vloga, ki je nikoli niste odigrali, pa bi si jo še želeli?
Vsak igralec si v določenih obdobjih želi kakšne vloge. Je pa veliko vprašanje, če bi jih uspel zelo dobro odigrati. Zgodi se, da igralec veliko bolje odigra vlogo, ki si je niti ni želel. Zato ne žalujem ne za Macbethom ne za Kaligulo, ki sem si ju pred časom želel odigrati. Kdo ve, če bi ju naredil dobro.
Kakšno mesto imata v vašem življenju tišina in samota? Ali igralec potrebuje trenutke, ko ni na odru in ni v središču pozornosti?
Moj poklic je zavezan javnosti, torej stalni pozornosti, ocenjevanju, preverjanju. Tega ni vedno lahko vzdržati. Izpostavljanje močnim odrskim lučem in hrupu tudi ni ravno »zdravilno«. Zato je zame tišina neizmerno pomembna. Takrat sem lahko sam s sabo. Ni mi treba govoriti, ni mi treba ustvarjati vtisa na druge. Igralec pozna različne samote: občutek samote v soju luči pred polno dvorano in samoto, ki jo išče v intimnem trenutku. Ta zadnja je lahko zdravilna in igralci rečemo, da si takrat »polnimo baterije«. Zelo dobro poznam obe navedeni skrajnosti igralske samote.
Kaj bi ob tej priložnosti sporočili svojim sokrajanom v Logatcu, ki z veseljem spremljajo vaše delo in so ob vašem uspehu iskreno ponosni?
Vsem, ki so mi izrekli čestitke in podporo ob prejemu Borštnikovega prstana, se iskreno zahvaljujem. Ponosen in vesel sem, da sem del našega kraja. Kar smo skupaj ustvarili z brunarico Na ovinku v Grčarevcu, je neprecenljivo za prijetnost in kakovost življenja vseh nas. Vabim vse sokrajane iz Logatca in okolice, da se nam kdaj pridružijo na naših druženjih, na gledaliških predstavah in drugih prireditvah. Naš ovinek je res postal srce Grčarevca.
Gasilke z Notranjske so se kljub dopustom z veseljem odzvale na vabilo domačih gasilk, ki je bilo po tradiciji tretjo soboto v juliju.
Iz naše občine so na srečanju bile še gasilke iz Dolnjega in Gorenjega Logatca, Hotedršice, Rovt in Vrha Sv. Treh Kraljev. Iz drugih delov Notranjske pa so prišle gasilke iz naslednjih Prostovoljnih gasilskih društev: Borovnica, Iga vas, Ilirska Bistrica, Ivanje selo, Jezero, Palčje, Pivka, Planina, Podgora, Podgrad in Rakek. Srečanja so se udeležile tudi gasilke iz PGD Brezovica pri Ljubljani in PGD Brekovice, vasice blizu Žirov.
Prednost domačega terena
O tekmovalnem delu na kratko, da je, kot bi rekli v športnem žargonu, bistveno vlogo odigral domači teren.
Sicer pa so gasilke zadovoljne, da se vsako leto srečajo, se pogovorijo o tem in potem skupaj z drugimi obiskovalci preživijo prijeten večer. Domače gasilsko društvo je poskrbelo za hrano in pijačo, za glasbo pa Prebrisani muzikanti.
Po sporočilih PU Ljubljana se je včeraj, okoli 9. ure na Tržaški cesti v Logatcu zgodila prometna nesreča, v kateri sta bila udeležena voznik traktorja in peška. Po do sedaj zbranih obvestilih je do prometne nesreče prišlo, ker je voznik odvzel prednost peški na prehodu za pešce. Pri tem se je peška huje telesno poškodovala. Z reševalnim vozilom je bila odpeljana v UBKC Ljubljana, njegovo življenje pa ni ogroženo. Policisti nadaljujejo zbiranjem obvestil zaradi suma kaznivega dejanja. O vseh ugotovitvah bo obveščeno pristojno državno tožilstvo.
