Odvetnica dr. Sara Ahlin Doljak iz Logatca se je vnovič uvrstila na lestvico Deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji, obenem pa je dobila nagrado za najboljšo profesorico. Dr. Ahlin Doljakova kljub bolezni živi polno življenje, optimizma in poguma ji ne manjka in je neprecenljiv zgled mnogim generacijam pravnikov in širše.
Med najvplivnejšimi pravniki ste uvrščeni že več let zapored. Kako poteka izbor in kaj vam pomeni ta kontinuiteta?
Izbor najvplivnejših pravnikov poteka na način, ki se mi zdi posebej dragocen, saj temelji na predlogih in glasovanju strokovne ter širše javnosti. To pomeni, da ne gre za zaprt ali notranji krog, temveč za proces, ki odraža, kako je delo posameznika zaznano v realnem pravnem prostoru: v praksi, v akademskem svetu, v javnosti.
Postopek poteka v več fazah: najprej se zbirajo predlogi, nato sledi glasovanje, iz katerega se oblikuje deseterica najvplivnejših. Pri tem ne gre zgolj za dosežke v enem letu, temveč za širši vpliv, ki se gradi skozi čas, skozi delo, javno držo, strokovne prispevke, poučevanje in način, kako razumeš pravo.
To, da sem med najvplivnejše pravnike uvrščena neprekinjeno od leta 2019, zame ni nekaj samoumevnega. Razumem ga kot priznanje kontinuiteti, kot znak, da se doslednost, vztrajnost in integriteta v pravnem prostoru vendarle prepoznajo. Vedno poudarjam, da pravo ni le sistem pravil, temveč odnos do ljudi. Ali kot pogosto rečem:
»Pravo se ne začne v členu, temveč v človeku.« Če to okolje prepoznava skozi leta, je to zame največja vrednost.
Letos ste prejeli tudi plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije. Kaj vam to priznanje pomeni?
Plaketa dr. Danila Majarona ima v odvetniškem prostoru posebno mesto. Gre za priznanje, ki ne nagrajuje le strokovne uspešnosti, temveč etično držo, poklicno integriteto in prispevek k razvoju odvetništva kot javne funkcije.
Odvetništvo živim vsak dan v praksi, kjer spremljam človeške stiske, konflikte, razpade odnosov, in v predavalnici, kjer z bodočimi pravniki razmišljamo, kakšno pravosodje si kot družba sploh želimo. To priznanje razumem kot potrditev, da je mogoče odvetniški poklic opravljati strokovno in hkrati z veliko mero empatije do človeka.
Pogosto poudarjam: »Ko pravo sreča človeško ranljivost, besede postanejo pretesne.« In prav v teh trenutkih se pokaže, kaj pomeni biti odvetnik; ne le poznavalec prava, temveč varuh dostojanstva, zaupanja in pravičnosti.
Študenti so vas razglasili za najboljšo profesorico. Že osmo leto predavate z govornim komunikatorjem. Kako to vpliva na vaša predavanja?
Govorni komunikator uporabljam že osmo leto. Sprva je bil to velik izziv, ne le tehničen, temveč tudi človeški. Naučiti sem se morala novega jezika, novega ritma, novega načina biti v prostoru. Danes pa vem, da ta način poučevanja ni omejitev, temveč posebna kakovost.
Predavanja z govornim komunikatorjem so počasnejša. Vsaka beseda je premišljena. V predavalnici ni hitenja, ni drsenja čez predavano tematiko. Ustvari se prostor za poslušanje, za tišino, za razmislek. In prav ta tišina je pogosto najbolj plodna.
Študentom večkrat povem: »Prava komunikacija se ne zgodi v glasu, temveč v odnosu.« Govorni komunikator je postal orodje odnosa, most med mano in študenti. Moj invalidski voziček in komunikator nikoli nista bila ovira, temveč del skupnega prostora učenja. Študenti so me pri tem sprejeli z neverjetno odprtostjo, kar me je globoko zaznamovalo.
Kaj vse predavate in kakšen je vaš temeljni pedagoški poudarek?
Poučujem predvsem civilno pravo, z močnim poudarkom na družinskem pravu, dednem pravu, stvarnem pravu in pravu socialne varnosti in mediaciji. To so področja, kjer pravo najgloblje poseže v življenje posameznika: v odnose, družine, otroke, izgube, premoženje in identiteto. Študentom želim pokazati, da pravo ni zbirka pravnih pravil, temveč orodje za urejanje človeških odnosov. Veliko govorimo o tem, da so številni spori v resnici odnosni problemi, kjer klasični sodni postopek pogosto ni najboljša rešitev. Pogosto jih spomnim, da bodo izpiti na fakulteti nekoč končani, življenje pa bo prednje postavljalo vprašanja brez pravilnikov in pritožbenih rokov. Vprašanja kot so: »Kdo sem, ko je najtežje, in kako ravnam, ko nihče ne gleda?« Pravo brez teh vprašanj je prazno znanje.
Kako bi opisali vzdušje na svojih predavanjih?
Predavanja doživljam kot skupnost, ne kot hierarhijo. Seveda so zahtevna, strokovna in odgovorna, a hkrati tudi varna. Prostor, kjer je dovoljeno vprašati, dvomiti, se zmotiti in razmišljati. Verjamem, da se resnično znanje rodi tam, kjer obstaja spoštovanje. In spoštovanje se začne pri priznanju, da smo vsi ljudje s svojimi omejitvami in potenciali. Kot sem že zapisala: »Resnična moč ni v tem, kaj lahko ali ne moremo storiti, ampak v tem, kako se odločimo, da bomo uporabili svoje sposobnosti.«
Pogosto poudarjate, da pravna država ni abstrakten pojem. Zakaj?
Ker je za posameznika pravna država vedno konkretna izkušnja. Je vprašanje, ali te sistem sliši, ali ti pravočasno pomaga in ali lahko zaupaš odločitvi. Lahko imamo odlično zapisane zakone, a če sodni postopki trajajo predolgo ali če so odločitve nerazumljive, pravna država ne deluje. Zato se zavzemam za krepitev mediacije in alternativnih načinov reševanja sporov. Veliko sporov ne potrebuje zmage, temveč rešitev, ki ohrani dostojanstvo.
Kaj si želite v letu 2026 – profesionalno in osebno?
Profesionalno si želim nadaljevati delo, ki prispeva k bolj človeškemu, dostopnemu in učinkovitemu pravosodju. Pravosodju, ki človeka sliši pravočasno in mu pomaga, preden postopek postane breme. Osebno pa si želim ohraniti notranjo trdnost, smisel in povezanost v družini in med meni dragimi ljudmi. Kot sem že rekla: »Človek lahko premika svet tudi brez korakov.« In temu prepričanju ostajam zvesta v pravu, v predavalnici in v življenju.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv S. A. D.
Na naslovni fotografiji dr. Sara Ahlin Doljak s svojim soprogom dr. Bojanom Doljakom, ki ji vselej stoji ob strani in jo neomajno podpira.
V Vrtcu Kurirček Logatec – enota Hotedršica smo v Tednu slovenske hrane, od 24. do 28. 11. 2025, pripravili vrsto poučnih in zabavnih dejavnosti, s katerimi smo otrokom približali bogato slovensko kulinarično dediščino. Prav posebej pa smo se posvetili lokalno pridelani hrani.
Z ustvarjanjem plakatov do novih spoznanj
Aktivnosti so potekale v igralnicah, kjer so otroci s pomočjo vzgojiteljic ustvarjali izjemno poučne in barvite plakate. Vsak plakat je bil posvečen eni od ključnih sestavin našega slovenskega zajtrka: mleku, jabolku, medu in žitu. S tem ustvarjanjem so otroci utrdili svoje znanje in tudi drugim predstavili, od kod pride naša hrana in kako je zdrava. Plakati zdaj krasijo igralnico skupine Rožic, h katerim se otroci radi vračajo, kjer utrjujejo svoja pridobljena znanja.
V skupini Kapljice so se otroci igrali staro ljudsko igro Gnilo jajce, ki so ji priredili besedilo Kanglica, kanglica mleko drži. Skupina Kapljice je pripravila plakat Prehranska piramida s slikovnim gradivom. Vseskozi so pregledovali tudi knjige in enciklopedije s poučno vsebino.
Razstava tradicionalnih kanglic za mleko
Strokovne delavke smo pripravile posebno razstavo z naslovom Kanglica, kanglica mleko drži. Na hodniku enote Hotedršica smo razstavile stare kanglice za mleko, pinjo za izdelovanje masla in lesene modelčke za maslo. Otroci so si z zanimanjem ogledovali te tradicionalne posode in spoznavali, kako so jih nekoč in jih še danes uporabljajo na kmetijah. Cilj razstave je bil tudi razmislek, kako z nakupom neposredno pri kmetu podpremo njegovo delo, da je mleko bolj sveže, ker ne prepotuje velikih razdalj, da z uporabo lastne kanglice ne ustvarimo novih odpadkov, da ohranjamo tradicijo in obenem spodbujamo tradicionalni način oskrbe s hrano ter krepimo dobre sosedske odnose.
O čebeljem svetu s predsednikom Čebelarskega društva Logatec
V tednu slovenske hrane smo bili še posebej veseli obiska predsednika Čebelarskega društva Logatec, čebelarja Janeza Nagodeta. Naš gost je otrokom na zanimiv in njim primeren način predstavil čebelji svet in delo čebelarja. Gospod Nagode se je skupaj z ravnateljico Brigito Česnik, pomočnico ravnateljice Majdo Berzelak in organizatorko ZHR Tamaro Lukan pridružil skupini Kapljic pri zaključku Tedna slovenske hrane.
Teden smo zaključili z izvedbo tradicionalnega slovenskega zajtrka.
Nismo le nahranili svojih trebuščkov, temveč smo otroke ves čas ozaveščali o pomenu kakovostnih živil, ki nastanejo blizu nas, ter spodbujali spoštovanje narave in dela slovenskih kmetov.
Vrtec Kurirček je tudi letos v začetku decembra pripravil tradicionalno novoletno tržnico, ki je tokrat potekala v nekoliko drugačni obliki. V torek, 2. 12., smo stojnice postavili ob drsališču v Logatcu.
Tržnica je potekala v sproščenem prazničnem vzdušju. Obiskali so jo otroci, starši ter številni drugi obiskovalci, ki so si ogledali razstavljene izdelke in z donacijami prispevali k podpori vrtca. Ponudba je bila raznolika – domači piškoti, božično-novoletne dekoracije, mila, dišeče soli, kreme ter drugi praktični praznični izdelki.
Pravljično popoldne
Vzgojiteljica Anita Zigmund je v vlogi babice Zime s pripovedovanjem pravljic pritegnila številne otroke, jih popeljala v svet domišljije in jim popestrila praznično popoldne.
Sredstva za sklad Vesele nogice
Dogodek je bil rezultat truda vseh, ki so sodelovali pri pripravi in izvedbi, hkrati pa je izpostavil pomen medsebojnih odnosov in povezovanja – med zaposlenimi, starši, lokalnimi organizacijami ter posamezniki, ki so pripravljeni pomagati. Prav tako je ponudil lep vpogled v ustvarjalnost otrok. Zbrana sredstva pa so bila namenjena Skladu vrtca Kurirček Vesele nogice.
Iskrena hvala vsem, ki ste s svojo udeležbo, prispevkom ali prijazno besedo pomagali, da je tržnica zasijala v vsej svoji lepoti. Verjamemo, da nas bo duh medsebojnega spoštovanja in povezovanja spremljal tudi v prihajajočem letu.
Zahvaljujemo se tudi Klemnu Trpinu za pripravljenost in pomoč pri organizaciji našega dogodka ter Lini Kešelj za povezovanje med vrtcem in Športno zvezo Logatec
Letošnja čebelarska letina je bila po količini nadpovprečno dobra, zato smo se v Čebelarskem društvu Logatec odločili preveriti tudi njegovo kakovost. V začetku novembra smo organizirali tretje društveno ocenjevanje medu. Najbolje ocenjeni med je pridelal Anton Teršar.
Senzorično ocenjevanje
V ocenjevanje je 24 logaških čebelarjev posredovalo 40 vzorcev medu. Pričakovano je bilo največ vzorcev gozdnega medu – 22. Ker je letos po dolgih letih spet medila hoja, je bilo 9 vzorcev le-te, šest vzorcev je bilo kostanjevega medu, dva akacije in eden lipe. Petčlanska komisija v sestavi Jože Marinč, Helena Marinč, Gregor Rupnik in Robert Šemrov pod vodstvom izredne profesorice na Biotehniški fakulteti, Oddelku za živilstvo, doc. dr. Mojce Korošec je senzorično ocenila vzorce.
Zmagovalni vzorci gozdnega medu
Med vsemi so najvišjo oceno prejeli trije vzorci gozdnega medu. Najbolje je bil ocenjen med Antona Teršarja (28,3 točke od 30 možnih; na sliki drugi z desne), potem Janeza Vrabca (28,1) in Gregorja Rupnika (27,9). Najboljši hojev med je pridelal Janez Vrabec (27,8 točke), najboljši kostanjev Marjan Markelj (27,3), akacijev Viktor Lazar (27,2), lipov pa Janez Leskovec (27 točk).
Urno k logaškim čebelarjem!
Zaradi visoke kakovosti je celoten izplen nagrajenih priznanj odličen. Zlato priznanje je prejelo 11 vzorcev medu, srebrno 26 in bronasto trije vzorci. Sedaj pa le urno, če urno … po med k logaškim čebelarjem.
Stojan Batič, rojen 2. junija 1925, velja za prvo generacijo slovenskih povojnih kiparjev. Nič kaj čudno ni, da je že zgodaj začel z oblikovanjem gline, ki je je bilo v Trbovljah, kjer je bil rojen, veliko zaradi tamkajšnje opekarne. Pred študijem je deloval kot tehnični risar in rudar, kasneje se pridružil partizanom, kjer je bil dejaven kot kulturnik. V času po 2. svetovni vojni se je vpisal na študij kiparstva na takratni Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani.
Izjemen likovni opus
Dela kiparja Stojana Batiča so prepoznana po izraziti figuraliki. Njegov obsežen likovni opus zajema dela na različnih področjih, od risbe, skice, ilustracije, grafike, male plastike do javne plastike in spomenikov. Ker ni ustvarjal le v glini, steklu in bronu, njegova dela najdemo v klasičnem kiparskem pristopu, saj je klesal v marmor in kamen. Cikel Rudarji pomenienega od vrhuncev njegovega opusa, leta 1960 pa je zanj prejel tudi Prešernovo nagrado. Njegovi kipi predstavljajo težaško delo in trud rudarjev. Rudarsko življenje je Batiča izredno zaznamovalo, saj je v svoja dela vključeval vsakdanji material in predmete iz rudarskega dela ter življenja, kot na primer lignit in sigo ter druge predmete, ki jih je nato vkomponiral v svoja sodobna abstraktna pripovedna kiparska dela, polna izrazite reliefne pripovedi.
Spomenik padlim borcem NOB – Batičev pečat v Logatcu
Stojan Batič, kot že omenjeno, ni poznan le po ciklih, kot so Rudarji, Satiriada, Eksplozija, Tragos, Aura Slovenica itd., saj njegov opus obsega več spomenikov po vsej Sloveniji, Spomenik NOB v Medvodah (1948), Spomenik revoluciji v Zagorju ob Savi (1965), Spomenik NOB v Velenju (1971), Spomenik dražgoške bitke v Dražgošah (1976), Spomenik kmečkim uporom v Ljubljani (1973) itd. Ne nazadnje pa tudi Spomenik padlim borcem NOB v Logatcu.
Spomenik padlim borcem NOB v Logatcu, ki ga je Batič ustvaril skupaj z arhitektom Antonom Bitencem (1920−1977), je posvečen padlim med 2. svetovno vojno v Dolenjem Logatcu in stoji na stičišču Tržaške ceste in Tovarniške ulice v Dolenjem Logatcu. V kubus ujeta plastika prikazuje dečka ter preplet reliefne upodobitve moških in ženskih figur. Spomenik s katerim se ponaša Logatec, je bil odkrit leta 1958.
