Logatčanka Mihela Gorše se je rodila z redko genetsko boleznijo oči, pigmentno retinopatijo (RP). Do 21. leta se je zdelo, da je vse lepo in prav, po prvem porodu pa so ji sporočili usodno novico in začelo se je desetletje iskanja pomoči po vsem svetu. Mihela je dobila asistentko, letos spomladi pa tudi psičko vodnico slepih, Bessy, ki predstavlja njene oči na štirih tačkah.
»Ko sem rodila in prvič prejela anestezijo, se iz le-te nisem prebudila več ur. To je bil za telo pretres, ki je morda povzročil prvi velik izbruh bolezni. Bil je januar, doma me je čakala čudovita dojenčica, oftalmologinja pa mi je povedala usodno novico: neozdravljivo, nobene možnosti zdravljenja … Doživela sem šok, jokala in tavala po ljubljanskih ulicah in pritavala do mame, ki je službovala na Ajdovščini. Počutila sem se kot drevo, ki so ga izruvali. Ni bilo več korenin, ni bilo svetle prihodnosti. Po stanovanju sem se zaletavala, nisem se mogla sprijazniti, da ne morem, da moram počasi, sicer z eno roko gradim, z drugo podiram. Prejela sem injekcijo v oči in mišice, vendar ni pomagalo,« se spominja Mihela.
Ugašanje vida
Mihelina oblika RP se kaže kot ugašanje vida od periferije proti centru. Na perifernem delu očesa imamo receptorje, imenovane paličnice, ki nam omogočajo široko vidno polje in videnje v mraku. Ker je bolezen progresivna, so ji usahnili tudi receptorji v centralnem delu očesa: ti nam omogočajo ostrino vida in ločevanje barv. Njeno vidno polje se je zožilo na približno dva odstotka. Po medicinski definiciji je slepa oseba, umeščena v 4. kategorijo slepote in slabovidnosti. »… in iz vsega srca si želim, da se ne bi znašla v 5. – popolna amavroza, ni zaznave svetlobe,« pravi sogovornica.
Velik spekter med »videti in ne videti«
»Zelo hvaležna sem, da lahko nekoliko približam ljudem svoj pogled. Mnogi so prepričani, da sta samo dve možnosti: vidiš ali ne vidiš. Pa je med tema poloma še velik spekter. Leta 2020 smo s prof. Markom Hawlino, asis. Martino Jarc Vidmar in Tanjo Šubelj ustanovili Društvo obolelih za redkimi boleznimi oči na genetski osnovi Svetloba. Polni prvi mandat sem bila predsednica društva. Zelo dobro smo delali, veliko projektov je še vedno dostopnih na spletni strani društva. Veliko pa sem se tudi naučila. Ko bolezen spoznaš, se lažje sprijazniš z njo.
Psička Bessy – Miheline oči na štirih tačkah
Po več letih čakanja je Mihela marca dobila psa vodiča za slepe, čudovito črno labradorko Bessy. Skoraj dve leti je živela pri priznanem vaditelju in poznavalcu psov Davidu Pogačniku iz Kranja, ki jo je učil in pripravljal na delo psa vodiča. Medtem ko je čakala nanjo, je Mihela opravila tečaj mobilnosti (učenje samostojne hoje z belo palico) s pomočjo tiflopedagoginje iz MDSS Ljubljana.
»Ko sta David in Bessy opravila izpit A, se je pričelo moje učenje skupnega dela in življenja z psom vodičem. Ker to ni učenje na pamet, smo tri tedne vsak dan, razen ob nedeljah, vadili najino skupno hojo po zame pomembnih poteh, določili in trenirali 50-minutno izpitno pot po Dolnjem Logatcu ter vaje prinašanja in poslušnosti,« pove sogovornica. Pomemben del izpita je tudi teoretično znanje o poznavanju pasjih bolezni, preventivnih zdravstvenih ukrepov ter ukrepanje v primeru nepredvidenih zapletov. Izpit sta uspešno opravili 27. marca pod strogim nadzorom dveh izvedencev Zavoda za zdravstveno zavarovanje. »Najtežje mi je bilo pridobiti občutek zaupanja psu, da me bo le-ta varno in pravilno pripeljal na želeni cilj.«
Pozor: psa vodnika ne motite pri delu!
»Oba s sinom, veterinarjem, sva ljubitelja živali. Pred dvema letoma nama je umrla Kala, zlata prinašalka, ki je bila hišni ljubljenček. Odnos z družinskim psom in psom vodičem je v začetku zelo drugačen in opraviti je bilo treba ta premik v glavi. Ni bilo lahko. Bessy je namreč zelo pametna, kar je odlično pri učenju. Hkrati pa tak pes hitro »izkoristi« napako uporabnika. Po treh mesecih bova imeli ponovni preizkus s komisijo in ob koncu leta še enega. Gre za varnost in potrebna je vaja in disciplina. Prvi trije meseci najinega skupnega življenja so zelo pomembni. Bessy se mora navaditi in razumeti, da sem samo jaz njena skrbnica, zato ni zaželeno, da jo tuji ljudje ogovarjajo in motijo pri delu. Prav tako moram v začetnem obdobju zelo paziti, da se ne druži z drugimi psi. Bessy ima sicer pasjo družbo zelo rada, toda pes vodič mora strogo ločiti delo in igro. Če nisi dosleden, se ta meja lahko hitro poruši. Bessy odlično pozna ukaze: levo, desno, obrni, zebra, pločnik, vrata, prinesi, poleg, naprej, zraven, greva, levi rob, desni rob, klop …«
Mihela in Bessy se odpravita na pot
Po opravljeni pasji potrebi Mihela pripne Bessy na povodec in ji namesti vodilo, na katerem je napis PES VODIČ. Ta ritual pripravi psa na delo. »Sama vzamem belo palico za slepe v desno roko, z levico primem kovinsko vodilo in z ukazom NAPREJ se najina pot prične. Pred tem si oprtam nahrbtnik, v katerem je podaljšan povodec za sprehod po Sekirici, voda za Bessy in plastična posoda za vodo ter priboljški. Tako opremljeni naju lahko vsak dan srečate na Sekirici. Zelo rada hodim, Bessy pa po »službi« potrebuje sprostitev. Samostojno greva v Zdravstveni dom Logatec, tudi v laboratorij. Bili sva tudi že v trgovini. Ganjena sem bila, ko sem šla po dolgih letih zopet sama z Bessy v trgovino DM Logatec, kjer so zaposlene najbolj prijazne prodajalke. Z Bessy se ustaviva blizu blagajne in ko prodajalka utegne, mi prijazno pomaga pri nakupu.«
Mihela Gorše: “Vesela sem, da ste naju Logatčani zelo lepo sprejeli. Hvaležna bom, če boste upoštevali najina pravila, saj bova le tako lahko ostali varni. Se pa že vnaprej opravičujem za kakšno nehoteno najino napako ali če boste zaradi naju morali kdaj kje počakati.”
Kako pes vodič pomaga slepemu?
Slepi se s psom vodičem lahko giba le po poteh, ki jih dobro pozna, pes pa pomaga zaznavati ovire na poti. »Ustavi se pred prehodom za pešce, sama s palico zatipam rob pločnika, tudi potopljeni rob, in poslušam. Ko po sluhu zaznam, da se vozilo ustavi ali da je na cestišču tišina, dvignem palico za slepe in Bessy ukažem NAPREJ. Takrat stopiva na cestišče in greva. Po nekaj korakih ji ukažem PLOČNIK. To je za Bessy znak, da se na koncu zebre ustavi. Ponovno preverim, ali je pločnik pred nama in ukažem NAPREJ. V primeru ovir na pločniku se pes ustavi pred oviro. Moja naloga je, da s palico za slepe preverim, kakšna je ovira in kje je možen varen prehod. Pomembno je, da s psom ne stopim na cestišče. Psu ukažem IŠČI POT in jo poišče.«
Zame je najlepši del dneva zgodnji večer. Čas malo pred in po sončnem zahodu. Narava se odene v spokojnost, pa tudi ljudje se pričnemo umirjati. Sprehod po Sekirici v tem času je bil zame dolga leta nedosegljiv. Sedaj pa se z Bessy odpraviva. Tudi ona ima rada večerne sprehode, ko ni vroče. Sekirico prevevajo hladni in topli vetriči in iz zemlje puhti posebej lep vonj … občutek svobode in neslutenih možnosti na tem prelepem planetu. Sredi aprila sva z Bessy srečali nepoznane fante. Eden je prijazno pozdravil, drugi pa vzkliknil: »Sreča na vrvici!« Moj instinktivni odgovor pa je bil: »Dve sreči na eni vrvici!« To sva medve z Bessy, lepo labradorko, s katero sva postali sopotnici na mojih poteh.
Neprecenljiva pomoč asistentke
V letih osamosvajanja Slovenije so me invalidsko upokojili. Ves svoj čas sem od takrat do leta 2020 posvetila svoji družini, s katero smo se preselili v Logatec pred 25 leti. 2020 je bilo zame zelo usodno. Poleg sreče z društvom Svetloba me je doletela razveza izvenzakonske skupnosti, ko si je partner našel mlajšo in zdravo partnerko. Leto pozneje mi je osebna asistenca rešila življenje. To je civilizacijska pridobitev, je nekaj najboljšega za invalide. Razbremenila sem sina, z veliko entuziazma delala za društvo in bila ter se še vedno samooskrbna z zelenjavo in izdelki, ki jih ustvarim iz nje. Vrtnarim na treh površinah in imam večji rastlinjak. Sama vzgojim tudi precej vrst sadik. Obdelujem biološko in sem včlanjena v logaško društvo Ajda, ki zelo dobro deluje. Seveda vsega ne bi zmogla sama. Zmorem pa s pomočjo asistentke. Tudi pletem še vedno, asistentka pa posamezne dele sešije v celoto. Zelo radi greva v Opero ali v gledališče. Tudi kuham in gospodinjim s pomočjo asistentke.
Mihela Gorše: “Zahvaljujem se vam za razumevanje, da Bessy ne ogovarjate, hranite ali božate, medtem ko dela. Da dela, boste spoznali po njeni oprsnici. Zelo bom hvaležna vsem lastnikom psov, s katerimi se srečujemo, da jih imate na povodcu in s tem preprečite, da bi se z Bessy spustili v igro. Najbolj nama boste pomagali tako, da se do Bessy obnašate tako, kakor da je ni. Ogovorite neposredno mene, z veseljem se bom odzvala. To so osnovna pravila, ki jih moram upoštevati, da bodo najine poti varne.”
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv M. G.
