Odvetnica dr. Sara Ahlin Doljak iz Logatca se je vnovič uvrstila na lestvico Deset najvplivnejših pravnikov v Sloveniji, obenem pa je dobila nagrado za najboljšo profesorico. Dr. Ahlin Doljakova kljub bolezni živi polno življenje, optimizma in poguma ji ne manjka in je neprecenljiv zgled mnogim generacijam pravnikov in širše.
Med najvplivnejšimi pravniki ste uvrščeni že več let zapored. Kako poteka izbor in kaj vam pomeni ta kontinuiteta?
Izbor najvplivnejših pravnikov poteka na način, ki se mi zdi posebej dragocen, saj temelji na predlogih in glasovanju strokovne ter širše javnosti. To pomeni, da ne gre za zaprt ali notranji krog, temveč za proces, ki odraža, kako je delo posameznika zaznano v realnem pravnem prostoru: v praksi, v akademskem svetu, v javnosti.
Postopek poteka v več fazah: najprej se zbirajo predlogi, nato sledi glasovanje, iz katerega se oblikuje deseterica najvplivnejših. Pri tem ne gre zgolj za dosežke v enem letu, temveč za širši vpliv, ki se gradi skozi čas, skozi delo, javno držo, strokovne prispevke, poučevanje in način, kako razumeš pravo.
To, da sem med najvplivnejše pravnike uvrščena neprekinjeno od leta 2019, zame ni nekaj samoumevnega. Razumem ga kot priznanje kontinuiteti, kot znak, da se doslednost, vztrajnost in integriteta v pravnem prostoru vendarle prepoznajo. Vedno poudarjam, da pravo ni le sistem pravil, temveč odnos do ljudi. Ali kot pogosto rečem:
»Pravo se ne začne v členu, temveč v človeku.« Če to okolje prepoznava skozi leta, je to zame največja vrednost.
Letos ste prejeli tudi plaketo dr. Danila Majarona, najvišje priznanje Odvetniške zbornice Slovenije. Kaj vam to priznanje pomeni?
Plaketa dr. Danila Majarona ima v odvetniškem prostoru posebno mesto. Gre za priznanje, ki ne nagrajuje le strokovne uspešnosti, temveč etično držo, poklicno integriteto in prispevek k razvoju odvetništva kot javne funkcije.
Odvetništvo živim vsak dan v praksi, kjer spremljam človeške stiske, konflikte, razpade odnosov, in v predavalnici, kjer z bodočimi pravniki razmišljamo, kakšno pravosodje si kot družba sploh želimo. To priznanje razumem kot potrditev, da je mogoče odvetniški poklic opravljati strokovno in hkrati z veliko mero empatije do človeka.
Pogosto poudarjam: »Ko pravo sreča človeško ranljivost, besede postanejo pretesne.« In prav v teh trenutkih se pokaže, kaj pomeni biti odvetnik; ne le poznavalec prava, temveč varuh dostojanstva, zaupanja in pravičnosti.
Študenti so vas razglasili za najboljšo profesorico. Že osmo leto predavate z govornim komunikatorjem. Kako to vpliva na vaša predavanja?
Govorni komunikator uporabljam že osmo leto. Sprva je bil to velik izziv, ne le tehničen, temveč tudi človeški. Naučiti sem se morala novega jezika, novega ritma, novega načina biti v prostoru. Danes pa vem, da ta način poučevanja ni omejitev, temveč posebna kakovost.
Predavanja z govornim komunikatorjem so počasnejša. Vsaka beseda je premišljena. V predavalnici ni hitenja, ni drsenja čez predavano tematiko. Ustvari se prostor za poslušanje, za tišino, za razmislek. In prav ta tišina je pogosto najbolj plodna.
Študentom večkrat povem: »Prava komunikacija se ne zgodi v glasu, temveč v odnosu.« Govorni komunikator je postal orodje odnosa, most med mano in študenti. Moj invalidski voziček in komunikator nikoli nista bila ovira, temveč del skupnega prostora učenja. Študenti so me pri tem sprejeli z neverjetno odprtostjo, kar me je globoko zaznamovalo.
Kaj vse predavate in kakšen je vaš temeljni pedagoški poudarek?
Poučujem predvsem civilno pravo, z močnim poudarkom na družinskem pravu, dednem pravu, stvarnem pravu in pravu socialne varnosti in mediaciji. To so področja, kjer pravo najgloblje poseže v življenje posameznika: v odnose, družine, otroke, izgube, premoženje in identiteto. Študentom želim pokazati, da pravo ni zbirka pravnih pravil, temveč orodje za urejanje človeških odnosov. Veliko govorimo o tem, da so številni spori v resnici odnosni problemi, kjer klasični sodni postopek pogosto ni najboljša rešitev. Pogosto jih spomnim, da bodo izpiti na fakulteti nekoč končani, življenje pa bo prednje postavljalo vprašanja brez pravilnikov in pritožbenih rokov. Vprašanja kot so: »Kdo sem, ko je najtežje, in kako ravnam, ko nihče ne gleda?« Pravo brez teh vprašanj je prazno znanje.
Kako bi opisali vzdušje na svojih predavanjih?
Predavanja doživljam kot skupnost, ne kot hierarhijo. Seveda so zahtevna, strokovna in odgovorna, a hkrati tudi varna. Prostor, kjer je dovoljeno vprašati, dvomiti, se zmotiti in razmišljati. Verjamem, da se resnično znanje rodi tam, kjer obstaja spoštovanje. In spoštovanje se začne pri priznanju, da smo vsi ljudje s svojimi omejitvami in potenciali. Kot sem že zapisala: »Resnična moč ni v tem, kaj lahko ali ne moremo storiti, ampak v tem, kako se odločimo, da bomo uporabili svoje sposobnosti.«
Pogosto poudarjate, da pravna država ni abstrakten pojem. Zakaj?
Ker je za posameznika pravna država vedno konkretna izkušnja. Je vprašanje, ali te sistem sliši, ali ti pravočasno pomaga in ali lahko zaupaš odločitvi. Lahko imamo odlično zapisane zakone, a če sodni postopki trajajo predolgo ali če so odločitve nerazumljive, pravna država ne deluje. Zato se zavzemam za krepitev mediacije in alternativnih načinov reševanja sporov. Veliko sporov ne potrebuje zmage, temveč rešitev, ki ohrani dostojanstvo.
Kaj si želite v letu 2026 – profesionalno in osebno?
Profesionalno si želim nadaljevati delo, ki prispeva k bolj človeškemu, dostopnemu in učinkovitemu pravosodju. Pravosodju, ki človeka sliši pravočasno in mu pomaga, preden postopek postane breme. Osebno pa si želim ohraniti notranjo trdnost, smisel in povezanost v družini in med meni dragimi ljudmi. Kot sem že rekla: »Človek lahko premika svet tudi brez korakov.« In temu prepričanju ostajam zvesta v pravu, v predavalnici in v življenju.
Blanka Markovič Kocen
Foto: osebni arhiv S. A. D.
Na naslovni fotografiji dr. Sara Ahlin Doljak s svojim soprogom dr. Bojanom Doljakom, ki ji vselej stoji ob strani in jo neomajno podpira.
