Borštnikov prstan je krona igralske kariere. Na zaključni slovesnosti največjega slovenskega gledališkega festivala so najbolj cenjeno in najbolj zaželeno nagrado za življenjski opus slovenskih igralk in igralcev podelili Logatčanu Alešu Valiču. »Vsako leto dobi prstan le en igralec, zato je veselje ob taki nagradi neizmerno. Preplavlja me zadovoljstvo, da je moje dolgoletno igralsko delo priznano in ocenjeno kot pomembno za slovensko kulturo. Kot igralcu pa mi prstan daje še dodaten občutek odgovornosti, da še bolj skrbim za kakovost svojega igralskega dela,« je v pogovoru za Logaške novice povedal Aleš Valič.
Ko pogledate svojo bogato ustvarjalno pot, kateri trenutki so vas najbolj oblikovali? So to vloge, ljudje ali morda tudi življenjske preizkušnje?
Človeka oblikujejo mnogi ljudje, s katerimi pride v stik, in mnoga osebna doživetja. Najprej starši v otroštvu in potem vse bolj tudi drugi ljudje, življenjske preizkušnje in zelo močno tudi delo, ki ga opravlja. Enako seveda velja za igralce. Ko raziskujemo življenjske usode oseb, ki jih igramo, brskamo tudi po svojih izkušnjah in doživetjih. Ko ustvarjamo zgodbe naših »likov«, jim dodajamo svoja razmišljanja o življenju in svoja čustva. Lahko bi rekli, da damo v svoje vloge celega sebe. Seveda so na mojo igralsko naravo vplivali odlični mentorji: Lojze Kovačič, Andrijan Lah, Polde Bibič in drugi. Ogromno sem se naučil od neprecenljivih sodelavcev, s katerimi sem imel priložnost stati na odru, pred kamero ali mikrofonom. Zelo me je in me še oblikuje ter mi pomaga preživeti zahtevno igralsko kariero moja družina. Brez osebne sreče bi moj igralski izraz verjetno hiral in usihal.
Vsak igralec ima vlogo, ki ga spremlja vse življenje. Ali obstaja lik, ki vam je ostal posebej blizu?
Takih likov se je v petdesetih letih nabralo precej. Še vedno je v meni živ Moritz iz Pomladnega prebujenja, ki sem ga igral v tržaškem gledališču davnega leta 1976. Včasih zaživi v meni Jožef iz Ele, ki sem ga igral v Gledališču Glej. Ko brskam po spominu, katere vloge so se nekako potuhnile v meni in čakajo, da jih obudim, vstajajo iz pozabe Ženin iz Malomeščanske svatbe, Lopahin iz Češnjevega vrta, Wolland iz Mojstra in Margarete, Marc iz Arta in veliko drugih vlog. Tudi televizijskih in filmskih. Zelo blizu pa mi je filozof Sokrat, kot ga je zapisal Platon v Sokratovem zagovoru. Njegov odnos do sočloveka in družbe v celoti me je veliko naučil o samem sebi in svetu, v katerem živimo.
Občinstvo vas pozna iz gledališča, filma, televizije in radia. Kateri medij vam omogoča največ ustvarjalne svobode?
Mislim, da je v vseh medijih podobno. Igralsko delo je kolektivno delo. Ne gre, da bi igrali samo monodrame. Tako je igralec v vsakem trenutku svojega dela odvisen od sodelavcev – soigralk in soigralcev, režiserk in režiserjev ter vseh drugih. Stalno svoj pogled na material, ki ga obdelujemo, prilagajamo pogledom naših sodelavcev. In v skupnem ustvarjanju si moramo vsak dan znova prizadevati za svojo ustvarjalno svobodo in le-te ne omejevati drugim. Včasih pomislim, da bi spodbujanje drug drugega, ki ga gojimo igralci med seboj, lahko koristilo vsej družbi, če bi ga gojili tudi ljudje izven gledališča.
Živite v Grčarevcu. Kaj vam pomeni življenje, nekoliko odmaknjeno od mestnega vrveža? Vas narava navdihuje tudi pri ustvarjanju?
V Grčarevec smo se preselili pred približno petindvajsetimi leti in kmalu po selitvi sem pomisli, da bi se preselil nazaj v mesto samo, če me odpeljejo pod prisilo. V Grčarevcu sem našel dom, ki me pomirja, in ljudi, ki me bogatijo s svojo odprtostjo. Narava mi je od otroških let naprej pomenila zelo veliko in me navduševala s svojim nenehnim spreminjanjem. Ne zasebno ne kot igralec se nisem nikoli čutil za »mestnega človeka«.
Logatčani vas pogosto srečujejo tudi kot soseda, ne le kot priznanega igralca. Kako pomembno vam je, da ostajate povezani z domačim krajem?
Zelo, zelo pomembno. Vsak Logatčan s svojo življenjsko energijo prispeva k utripu življenja v našem kraju. Vsak od nas lahko da drugim veliko. Biti moraš odprt in radoveden in spoznaš zelo zanimive ter prijetne ljudi. Samo odprt in radoveden si lahko zanimiv drugim.
V domačem okolju radi sodelujete na kulturnih dogodkih. Kaj vas spodbuja, da svoje znanje in izkušnje delite tudi z lokalno skupnostjo?
Ker sem igralec z dušo in telesom, je moje sodelovanje pri kulturnem delu v Grčarevcu zame popolnoma logično. Najbolj pa me spodbudil k temu sin Matic, ki vodi dramsko skupino TKŠD Grčarevec. V brunarici Na ovinku je na kulturnem področju zelo živahno. Pripravili so že nekaj premier, predstavic za otroke, recitalov … In prireditve obiskujejo tudi gledalci iz drugih krajev. Dober glas seže v deveto vas!
Slovenska kultura danes živi v precej drugačnih okoliščinah kot pred desetletji. Kako gledate na razvoj gledališča in na občinstvo, ki ga nagovarjate danes?
V času moje kariere se je marsikaj spremenilo. Zamenjal se je družbeni sistem, izborili smo si samostojnost. Močno se je spremenilo življenjsko okolje in pogoji za vsakdanje bivanje. Pa vendar ima gledališče kljub vsem spremembam na nek način svojo pot, ki jo ubira na osnovi tradicije in jo obenem postavlja na popolnoma sodoben način. Občinstvo ima seveda danes drugačne želje in poglede, kot jih je imelo pred desetletji. Glede na polne dvorane kaže, da gledališče ostaja zanimivo za svoje občinstvo. Poudariti moram, da je slednjega pri nas res veliko.
Mladi igralci pogosto iščejo bližnjice do uspeha. Kaj bi jim svetovali vi, ki ste vrh kariere dosegli z dolgoletnim delom?
Vrhovi kariere pridejo po pravilu nepričakovano in se neopazno umaknejo v ozadje. Študentkam in študentom igre sem vedno svetoval, naj bodo pri svojem delu vztrajni, pa tudi potrpežljivi. To sta dva osnovna principa, ki omogočata napredek na osebnem nivoju. Nenaden in hiter uspeh ni nekaj trajnega, je kot blisk na nočnem nebu, ki se hitro izgubi v temi. Zato moraš delati sistematično in natančno in to se pozneje pozna.
Ali obstaja vloga, ki je nikoli niste odigrali, pa bi si jo še želeli?
Vsak igralec si v določenih obdobjih želi kakšne vloge. Je pa veliko vprašanje, če bi jih uspel zelo dobro odigrati. Zgodi se, da igralec veliko bolje odigra vlogo, ki si je niti ni želel. Zato ne žalujem ne za Macbethom ne za Kaligulo, ki sem si ju pred časom želel odigrati. Kdo ve, če bi ju naredil dobro.
Kakšno mesto imata v vašem življenju tišina in samota? Ali igralec potrebuje trenutke, ko ni na odru in ni v središču pozornosti?
Moj poklic je zavezan javnosti, torej stalni pozornosti, ocenjevanju, preverjanju. Tega ni vedno lahko vzdržati. Izpostavljanje močnim odrskim lučem in hrupu tudi ni ravno »zdravilno«. Zato je zame tišina neizmerno pomembna. Takrat sem lahko sam s sabo. Ni mi treba govoriti, ni mi treba ustvarjati vtisa na druge. Igralec pozna različne samote: občutek samote v soju luči pred polno dvorano in samoto, ki jo išče v intimnem trenutku. Ta zadnja je lahko zdravilna in igralci rečemo, da si takrat »polnimo baterije«. Zelo dobro poznam obe navedeni skrajnosti igralske samote.
Kaj bi ob tej priložnosti sporočili svojim sokrajanom v Logatcu, ki z veseljem spremljajo vaše delo in so ob vašem uspehu iskreno ponosni?
Vsem, ki so mi izrekli čestitke in podporo ob prejemu Borštnikovega prstana, se iskreno zahvaljujem. Ponosen in vesel sem, da sem del našega kraja. Kar smo skupaj ustvarili z brunarico Na ovinku v Grčarevcu, je neprecenljivo za prijetnost in kakovost življenja vseh nas. Vabim vse sokrajane iz Logatca in okolice, da se nam kdaj pridružijo na naših druženjih, na gledaliških predstavah in drugih prireditvah. Naš ovinek je res postal srce Grčarevca.
Blanka Markovič Kocen
Foto: Boštjan Lah (Borštnikovo srečanje)
