Zakaj z Drejcem? Ker so ga mladostni sopotniki med seboj samo tako poznali. – Pa se je 15. januarja v Narodnem domu natekel 6. Večer z Andrejem Žigonom, samoniklim pesnikom, fotografom in dobrotnikom – natanko ob 74-letnici njegovega rojstva v »Gornji fovšiji«.
Andrejeva poslednja življenjska sporočila v očeh kamere
Po pozdravnem nagovoru direktorice Knjižnice Tine Musec je Primož Godina napovedal predstavitev svoje izjemne filmske kreacije, nastale tako rekoč v preddverju Andrejeve smrti. Svoja poslednja življenjska sporočila je močno bolni Andrej z vzneseno meditativnostjo namenil Primoževi tenkočutno zgovorni kameri v majskih dneh 2003., samo nepolna dva meseca pred svojo smrtjo.
Aleluja!
Slutnjo slovesa od nas vseh in s tega težko doumljivega sveta je Andrej izpričeval prek svojih razklanih življenjskih bitij in žitij, ki jih je odeval v svoje stihe, da so izpovedovali težo bolečine, iz katere je iskal izhod s ponavljajočimi zanosnimi slavilnimi vzkliki: Aleluja! – Če naj pojasnimo: gre za hebrejsko dvobesedno zvezo halel(u)-Jah: halel v pomenu hvaliti, tudi slaviti, Jah pa je krajša oblika poimenovanja izraelskega Boga Jahve; torej v prostem prevodu: Hvala ali Slava Bogù! –
Ekranizacija Andrejevega monologa (na trenutke moderiranega) je neprecenljiv dokument pesnikovega testamenta. Ta je nastajal v navalu navdihov, ki so vreli iz spominjanja na vso življenjsko tesnobo, ki jo je sicer upesnjeval v svojih sproščenih, a pretresljivih in na vse strani pljuskajočih metaforah. Te so se bile izpele v njegovih pesniških zbirkah Zeleni oblaki (1971), Krt v sedlu (1986) in Regratov venec (s spremno besedo Petra Kolška).
Primoževa ekranizacija Andrejeve dediščine
In središčna tema vseh pesnikovih reminiscenc se je stekala v naravnost kavzalno tipanje po transcendenci: kako premagati smrt? kako osmisliti sebe v času in brezčasju? kako ljubiti in biti ljubljen brez prezira?
In tistega večera se je Andrejeva duša izpela iz prostrane globočine do večne glorije. In ko bi se človek neskončno krat srečal z ekranizirano Andrejevo dediščino, kakor jo je nadvse hvalevredno posnel Primož, bi vsakič odkril nadrobnosti komaj verjetnega in vendar nadvse človeško hrepenečega.
Aleluja!
Marcel Štefančič / Uredništvo spletnega portala
Foto: Primož Godina